Andrej Rozman Nairobi
Petja : Etiopija
(odlomek)
Petja : Etiopija (Dnevnik moje sopotnice)
.jpg)
(odlomek)
Z motorjem ob Sredozemskem morju 13
Policiste sem prosil, naj vozijo maximalno 80 km/h in vozil sem takoj za njimi. Ireni sem rekel, da pač imava prvič od spremstva neko korist in da je dobro, da ga imava. Vendar se je tudi to kmalu izkazalo za povsem drugačno situacijo. Še nikoli prej niso vozili tako hitro, kot tedaj. Moral sem zdržati in slediti njihovemu tempu 120 km/h, a le nekaj časa, saj sem kmalu začel trobiti in prižgal sem vse štiri utripajoče luči, kajti motor je ugasnil. A konvoj se ni ustavil.
Mirno so nadaljevali svojo pot in mimo naju je peljalo še najmanj 30 avtobusov. Čeprav sem stopal, nihče ni ustavil. Temnilo se je že, v krasni jasni noči so se svetile zvezde na nebu, midva pa sva obstala sredi puščave, obdane z rdečimi gorami. Po 40 minutah je mimo pripeljal velik ameriški avto, poln policistov a tudi ti so imeli le dieselsko gorivo. Čez kake pol ure, pa je le pripeljal mimo avto, ki mi je odstopil 4 l bencina, da sva lahko le s prižganimi smerokazi nadaljevala pot do prve črpalke.
Spala sva v šotoru, polnem komarju, na obali čudovitega Rdečega morja. Mislila sva, da bova tam prespala še eno noč, toda škoda nama je bilo celo dnevnega poležavanja na soncu, zato sva se popoldne odločila, da raje nadaljujeva pot. Prevozila sva še 330 km in le še 10 km naj bi bilo do vasice, kjer sva hotela prenočiti. Ob poti se je že začelo pojavljati naselje revnih barak, nekakšna prodajalna, avto mehanična delavnica in celo lep hotel. Peljala sva še dalje, kakih 7 km, ko nama je postajalo vedno bolj vroče v noge a motor je izgubljal stabilnost. “Oh Irči, ne boj se, to je le zaradi gume! Sedaj bom končno lahko porabil pripomočke, ki sem jih do sedaj po nepotrebnem vozil s seboj.” A že pri WD-ju sem doživel presenečenje. Z vseh strani je začelo iz njega pršiti. Imel sem ga po celem obrazu, po rokah in kombinezon je bil ves bel. “Ha, ha Irči, končno se lahko preizkusim z orodjem, ki ga do sedaj še pogledal nisem vse od poti po Indiji, pred tremi leti. Takrat so me mehaniki nekaj seznanjali in poučevali, zato naj te ne bo strah.”
Bilo je že temno in čez kake pol ure sem imel sneto kolo, vendar zadovoljstvo nad mojimi sposobnostmi, me je kmalu prešlo, saj niti po 40 minutah nisem uspel odlepiti gumo od platišča. Skakal sem po njej in mlatil, a brez uspeha. Irena je vse bolj in bolj nervozno opazovala vso stvar, a tolažil sem jo, da se nama je zgodilo vsaj nekaj nepredvidenega, saj je do sedaj potovanje potekalo kar preveč idealno,brez kakega povišanega adrenalina. Bo vsaj kaj zanimivega za debate s prijatelji. No in po vsem trudu mi kljub temu ni uspelo ločiti gumo. Zato sem kolo nasadil nazaj, startal motor in obrnil nazaj proti hotelu.
(se nadaljuje)
Z motorjem ob Sredozemskem morju 12
V Luxorju sva cele tri dni uživala, fotografirala, se sprehajala med čudovitimi templji, med sfingami, grobnicami, stolpi in raznimi spomeniki. Čeprav sem si vedno govoril, da me Egipt nič posebno ne privlači, so bile sedaj tu stvari, ki so me izredno prevzele, katere sem občudoval, si jih ogledoval z velikim zanimanjem, kupoval knjige, prebiral prospekte in oblezel vse, kar se je dalo. To je res čudovito mesto, sicer z eno napako, ki me je motila: na tisoče turistov iz vsega sveta, ki se zbirajo tu, v tej turistični meki, k temu primerne so tudi cene in vse mogoči trgovci. Ljudje niso ljubeznivi, njihov cilj je le, da iz turistov izvlečejo čim več denarja.
In sploh bi lahko o trgovcih in cenah napisal celo reportažo. Bil sem utrujen od večnega pregovarjanja. V hotelih, ob hrani, vodi, fotografiranju o vrstnem redu, na cestah o milu v supermarketu, o cestnini, kjer je običajno ni, a jaz sem prav prvi, ki mora plačati in tako naprej o vsem mogočem. Pregovarjali se nismo le pri vstopninah in črpalkah. Resnično je to utrujajoče in pobere veliko energije in časa. Dogovorjena cena za dva obroka, za katero mi pred jedjo potrdi 3X, velja potem, ko hrano pojeva cena le za en obrok hrane. Pustil sem le dogovorjeno ceno, ga poslal nekam…. in odšel. A on mi pri tem zakliče:” Welcome to Egypt!”.
Ali naslednji primer: vprašal sem na začetku, koliko bo to stalo. Natakar mi reče:” ni problema, vi mirno sedite, pojejte, nato boste plačali.” No, in potem nama je zaračunal toliko, da bi lahko za ta denar, nekje drugje jedla cel teden. Ali v supermarketu, kjer mi je hotel za milo zaračunati še enkrat toliko, kot je sicer. Ko sem ga opozoril, da je cena na artiklu za polovico manjša, je le zaračunal dejansko ceno. Tako je bilo na vsakem koraku, dan za dnem. Velikokrat sem jih presenetil, ker sem se pogajal za ceno, zato so me spraševali ali sem Nemec. Niso slutili, da imajo opravka z “balkancem”, ki ima že kar nekaj izkušenj iz arabskih dežel in da sploh ni tako neizkušen, kot sem morda deloval s fotoaparatom v spremstvu urejene Irene.
Kmalu sem pogrešal potovanje na motorju zvok ……… po pustinji, zato sva se odpravila na potovanje proti severu. Do Sueza, sva imela približno 1000 km čudovite pokrajine in do Rdečega morja še kakih 300 km. Policijski konvoj naju bo spremljal le še kakih 300 km. Vozili smo spet v koloni, ko mi je začela svetiti signalna lučka za bencin. Dohitel sem policiste, ki so mi podali vodo kar med vožnjo in jih vprašal, koliko še imamo do bencinske črpalke. Dejali so, da še 110 km, kar me je pomirilo, saj lahko z rezervo prevozim še 150 km. Imel še DEJ TU PREGLEJ, KAJ JE ZDAJ S TEM BENCINOM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!rezervno posodo s 45 l goriva in bil vesel, da sem na to mislil že v Pragi, ko sem dal dodatno opremiti motor.
Prišli smo do mesta, kjer se konvoj vedno ustavi, da bi se ljudje odpočili, napili najedli in načrpali gorivo. Toda na mojo žalost bencina niso imeli že štiri dni. Prigovarjali so mi naj si natočim kar nafto, češ, da je BMW dober motor. Goriva sem imel še za maximalno 50 km a do naslednjega mesta je bilo najmanj 80 – 90 km. Vozniki avtobusov so se mi smejali in mi govorili, da se cesta stalno zvišuje, nihče med njimi pa mi ni pozabil zaželeti dobrodošlico v Egyptu.
(se nadaljuje)
Naročite se na:
Objave (Atom)