Z nahrbtnikom po Afriki 4 Nairobi

 Najprej je skoraj dve uri izgubil s plačevanjem vizuma, neuspešnim telefoniranjem in carinskimi formalnostmi, potem pa se je v nemogočem prometu več kot tri ure prebijal z avtobusi do mesta. Tam se je nekajkrat izgubil, preden je našel pravi naslov, a prijatelja ni bilo doma. Navsezadnje se je lahko le obrnil in šel nazaj. Ko je slišal za moj razkošni hotel, je malo pozelenel.

Taksisti na letališču v Nairobiju so nas prepričevali, da moramo nujno z njimi, saj so mestni avtobusi strašno nevarni in nas bodo prav gotovo oropali. Vseeno smo tvegali.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 3 Kairo

 Mika sem spoznal že popoldne, ko je hitel proti carinski kontroli. Tudi on je bil namenjen v Nairobi, a se je odločil, da bo tistih enajst ur do kraja izkoristil.

Za enodnevni vizum bo sicer plačal več kot deset dolarjev, a se bo vseeno izplačalo. Ima naslov egiptovskega študenta, ki ga je spoznal na Nizozemskem in so se dogovorili, da mu bo z avtom razkazal glavno mesto.

Zvečer ni bil več prepričan da je bila odločitev ravno najboljša.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 2 Brezplačni Hotel

 Vseeno sem tvegal. Res smo prestopili in čakati je bilo treba od 14.h do 1h ponoči. A za tistih enajst ur čakanja so mi brezplačno dali na voljo prekrasno sobo v hotelu s petimi zvezdicami, dvesto metrov od letališke stavbe. Zlepa ne bom pozabil tapeciranih ležalnikov pod palmami okrog hotelskega bazena in neverjetne pojedine, ki so nam jo pripravili zvečer.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Z nahrbtnikom po Afriki 1 Iz Aten Preko Kaira

»Ha! Nairobi! Afrika; tukaj sem!« je vzklikal Mike, ki ga je na avtobusu nenadoma zgrabila evforija in je skoraj poskakoval od navdušenja, ko smo se bližali centru kenijske prestolnice. Z Allison sva se zasmejala. Že v Kairu je najmanj desetkrat povedal, da je to njegovo prvo potovanje v Afriko.

Takrat še ni bilo interneta. V Kairo sem priletel iz Aten. Tam sem dva dni hodil od ene agencije do druge in iskal najbolj ugodno povezavo z Afriko. Najcenejši polet je bil egipčanski, a prodajalec pri agenciji me je svaril pred letalsko družbo EgyptAir, češ da je nezanesljiva in nevarna; letala so slaba, osebje čudno in sovražno, v Kairu pogosto divja peščeni vihar in da bom moral cele dneve brez hrane preživeti na tleh na letališču.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija: Neprijavljeni denar 5

  Po dolgem obojestranskem barantanju, obžalovanju in opravičevanju smo navsezadnje sklenili takole pogodbo: napravila mi bosta veliko uslugo in mi izjemoma vrnila ves neprijavljen denar, ampak prihodnjič naj bom bolj pazljiv; pustila mi bosta 200 šilingov, ostalih 2200 pa zasegla, vendar jih lahko s potrdilom dobim nazaj, ko se vrnem v državo.

Takrat sem bil še dovolj naiven, da sem mislil, da bo šlo brez zapletov.

Tanzanija: Neprijavljeni denar 4

 
"... ja tega tudi nisem vedel, saj se bom še vrnil v Tanzanijo..."

"... ampak zakone je treba spoštovati..."

 "... že, ampak saj vendar nisem kriminalec, pa še iz prijateljske in neuvrščene Titove Slovenije prihajam..."

K sreči sta o slovenski politiki vedela ravno toliko, kot o jugoslovanski. Še bolj čudno je bilo da nista opazila, da imam več šilingov kot pa sem jih uradno zamenjal.

Janin Klemenčič (se nadaljuje)

Tanzanija: Neprijavljeni denar 3

 
"... tudi starega jugoslovanskega je treba prijaviti - glej, koliko ga je - na milijone..."

"... pa saj ni nič vreden, to je vse požrla inflacija; hočeta, da vama ga nekaj podarim?..."

"... kaj pa slovenski denar? Tudi tega je mnogo..."

 "... saj ga vendar ne morem menjati pri vas, pa še zelo malo je vreden..."

 "... iz države je prepovedano nositi šilinge..."

Janin Klemenčič (se nadaljuje)